Pocarjeva domačija

Po pripovedovanju naj bi bile v Radovni sprva le pašne planine gorjanskih kmetov, šele kasneje naj bi se v Spodnji, Srednji in Zgornji Radovni ti naselili tudi za stalno. V Zgornji Radovni je bilo v času fevdalizma (obdobje od leta 476 do 1492) šest kmetij z domačimi imeni Pr’ Gogal, Pr’ Guhar, Pr’ Biščk, Pr’ Požrvu, Pr’ Psnak in Pr’ Pocar. O starosti Pocarjeve domačije govorijo različne listine, najdene v hiši. Najstarejša nosi letnico 1609, v tisti iz leta 1672 pa je prvič zapisano ime Potzer.

Že nekdanji stanovalci so slutili, da bomo radi kukali v skrivnosti njihovega življenja, zato so skrbno shranili vse od listin do orodja in najrazličnejših predmetov. Živeli so v prepričanju, da vsakih sedem let vse pride prav, zato so hranili čisto vse.

Znali so živeti z naravo in se prilagoditi težkim vremenskim razmeram te doline. Bili so zadovoljni z življenjem, ki so ga poznali od malega. Ničesar niso želeli spreminjati.

In kako je videti hiša danes? Kaj vse najdemo v njej? Potopi se v čase naših pra, pra, pra … dedkov in babic. Razlago nekaterih našim prednikom (nam pa malo manj) znanih izrazov najdeš spodaj v slovarčku.

Zadnji Pocarjevi na družinskem drevesu

Zadnji štirje stanovalci Pocarjeve domačije so se pisali Jeklic. To so bili bratje Janez, Lojz in Franc ter sestra Mina. Mino so klicali tudi Pocarjev Minčk, saj je v teh krajih navada, da ženske govorijo na fanta. Ker nihče od njih ni imel potomcev, so hišo zapustili sosedu. Leta 1993 je lastnik domačije postal Triglavski narodni park in jo je preuredil v muzej. V poletnih mesecih lahko Pocarjevo domačijo obiščete ter si ogledate stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje, ki sta spomeniško urejena in opremljena kot muzej. V hiši je prikazano življenje rodbine Pocar, poslopje pa prikazuje stavbno dediščino preteklih stoletij.

Gospodarska moč

Gospodarska moč Pocarjevih se je odražala v velikosti stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Poleg tega so bili lastniki mnogih gozdov, pašnikov, rovtov, travnikov in njiv.

Kljub obsežni posesti je bilo stavbišče za domačijo izbrano varčno in pretehtano. Ob nekdanji poti med travniki so v gručo strnjeni stanovanjska hiša, gospodarsko poslopje, manjši hlev za drobnico, lesen svinjak z vozarno, ki je zdaj preurejen v informacijsko pisarno, štirna in stegnjeni kozolec.

Vabljiva zunanjost domačije

Zunanjost domačije je ostala skoraj nespremenjena. Vhod v hišo je zidan, polkrožen, vrata so stara, lesena in enokrilna. Nad njimi je na tram ostrešja pritrjena stara, na deščico izpisana hišna številka 13. Hišno pročelje krasi freska Višarske Marije in manjša freska križanega Jezusa Kristusa z Marijama. Mimo hiše vodi slovenska Jakobova pot na Višarje. Freske na pročelju hiše so romarjem dale vedeti, da so tu dobrodošli ter da lahko dobijo kaj za pod zob in skromno prenočišče.

Stanovanjska stavba je zidana, pritlična in tradicionalnega tlorisa. Strehe hiš v Sloveniji so najpogosteje sestavljene iz dveh nagnjenih ploskev s poševno prirezanima čelnima stranicama. Takšni strehi pravimo dvokapna streha s čopoma na obeh straneh – in takšna je tudi streha Pocarjeve domačije. Kot je za gorenjske domačije značilno, je krita s skodlami. Pred hišo je tudi manjši ograjen vrtiček – garklc tudi garteljc, v katerem po tradiciji raste pušpanov grm.

Tradicionalno opremljena notranjost hiše

Tako kot pri večini starih slovenskih hiš z dvorišča vstopite v velik osrednji prostor – vežo, iz katere vrata vodijo v ostale prostore. Iz veže je dostop na podstrešje, v ''hišo'', v črno kuhinjo, v kamro za stanovalce in v klet za spravilo repe, zelja, korenja in krompirja.

Na oziroma v steni je tabernakelj – vzidana omarica za shranjevanje dokumentov in dobre kapljice ter posvečene hostije. Nekaj posebnega je keltska odprtina nad tabernakljem. Po verovanju Keltov je namreč duša umrlega skozi njo lahko odšla v nebesa.

Iz ''hiše'' se tako kot pri večini starih slovenskih stanovanjskih zgradb pride v kamro, ki je zaradi navadno severne lege slovela kot najbolj mrzel prostor v hiši. V njej niso spala samo brhka dekleta, marveč tudi stari oče ter eden od sinov. Sinovo posteljo so po tem, ko je zrastel, enostavno podaljšali. Tako ni bilo treba izdelovati povsem nove. Poleg postelj je v kamri še skrinja in nenavadno majhna okrogla hoduljica.

Umetniško izražanje stanovalcem ni bilo tuje. V podolgovatem peharju na skrinji sta ohranjena doma izdelana igrača iz lesa z glavo baročnega angela ter pomanjšani violini podoben glasbeni instrument. Nekaj posebnega so tudi majhna lesena kopita, po katerih je čevljar lahko izdeloval čevlje za otroke. Zanimivo je, da je čevlja za levo in desno nogo izdelal na istem kopitu.

Velika črna kuhinja ima tri kurišča in kotel za pripravo hrane za živino. Na odprtih ognjiščih so kuhali hrano za ljudi. Takoj za vhodom v kuhinjo je kurišče za peč, s katero so ogrevali hišo. Pri tem so morali biti skrajno previdni, da jim premočan ogenj ne bi ušel v kuhinjo in bi zagorele saje. Za pokrivanje odprtine peči so uporabljali železni pokrov. Pod stropom so sušili meso, na glistah pa tudi kaj drugega, npr. drva ali šibje za košare. Med množico kuhinjskega orodja in posod velja omeniti odcejalnik. Cedilo je bilo v obliki križa ali celo v obliki srca, če je bila ljubezen do žene zelo velika. Z njim so iz kotla pobirali in odcejali jedi.

Iz veže vodijo stopnice na podstrešje – na njem se v preprostejši izvedbi ponovi tlorisna razporeditev prostorov. Tu so v številnih skrinjah hranili oblačila in osebne predmete, najdemo še dve dolgi skrinji za žito ter posebno, trdno in tesno grajeno leseno kaščo za hrambo živil, mesa, masti in moke. Kašča pri Pocarjevih nosi letnico 1794. Na podstrehi najdemo veliko poljedelskega in gozdarskega orodja, sani, opravo za konje, doma spletene košare in koše. V enem prostoru je zbranih več postelj, poseben prostor je bil namenjen otavi.

Gospodarsko poslopje s hlevi, listnjakom, senikom …

Gospodarsko poslopje je enonadstropna stavba z delno zidanim in delno lesenim pročeljem. Tudi tu je leseno nadstropje prekrito z dvokapno streho s čopoma na obeh straneh. Pritlični prostor sestavljajo štirje med seboj ločeni prostori: goveji, ovčji in kozji hlev ter listnjak, kamor so shranjevali suho listje za steljo.

V nadstropju sta dva prostora. Nad listnjakom je prostor za mlatenje ali otepanje žita, nad hlevi pa osrednji, velik senik, ki je preurejen v skupni prostor. Zdaj je namenjen razstavam in poletnim dogodkom. Na zahodni strani gospodarskega poslopja je delno kamnit in delno lesen most za dovoz sena na senik.

Del Pocarjeve zapuščine tudi na Stari Savi

Vso opremo, orodja in predmete, ki jih najdemo na domačiji, so mnogi rodovi Pocarjevih skozi leta in desetletja kupovali ali izdelovali in uporabljali. V stavbi je na ogled le del predmetov, ki časovno in muzejsko predstavljajo celovito opremo nekega prostora. Veliko drobnih predmetov, ki jih ni mogoče razstaviti v hiši, je shranjenih v jeseniškem muzeju na Stari Savi.

ALI VEŠ?

1. Pocarjeva domačija je poznana tudi v širšem evropskem prostoru – postala je del evropske kulturne dediščine z nagrado EU za kulturno dediščino Europa nostra award.
   
2. V bližini Pocarjeve domačije v Zgornji Radovni stoji tudi velikanska Gogalova lipa, do katere se je vredno sprehoditi.